Predavatelji

Darja Boštjančič

Združenje kemijske industrije, GZS

Darja Boštjančič je od decembra 2008 naprej direktorica Združenja kemijske industrije (ZKI) pri Gospodarski zbornici Slovenije. Njeno stališče je, da gre gospodarstvu dobro, ko gre vsem dobro in zato želi podjetjem priskočiti na pomoč pri izvajanju njihovih obveznosti v zvezi z zakonodajo, varovanjem zdravja in okolja in drugih vsebinah, ki jih ta od združenja potrebujejo. Ker je uspeh panoge precej odvisen od znanja in veščin zaposlenih, je dala pri delu na ZKI poudarek tudi razvoju kompetenc kadrov v kemijski industriji in s tem v zvezi pridobila projekt Evropskega socialnega sklada. 

Pred tem se je okoli 16 let na Ministrstvu za zdravje oziroma Uradu RS za kemikalije (MZ-URSK) kot podsekretarka ukvarjala z razvojem kemijske varnosti. Med drugim je poskrbela za prenos nekaterih pomembnih delov evropskega pravnega reda s tega  področja v slovensko zakonodajo, bila je pobudnica medresorskega sodelovanja na področju kemijske varnosti v Sloveniji in dolgoletna sekretarka Vladne medresorske komisije za kemijsko varnost. Vodila je pripravo ocene stanja kemijske varnosti v Sloveniji in Resolucije o nacionalnem programu za kemijsko varnost z akcijskimi načrti za obdobje 2006-2010 (Ur.l. RS, št. 119/2006). Sama in s pomočjo sodelavcev je organizirala skupno okoli 600 večjih in manjših strokovnih konferenc, delavnic in srečanj z domačo in mednarodno udeležbo ter izvedla številna predavanja doma in v tujini. 

V teh letih je vzpostavila stike z vsemi ključnimi mednarodnimi telesi, številnimi državami in deležniki na področju kemijske varnosti, organizirala je vrsto mednarodnih srečanj, ki so zatem postala tradicionalna, s tem pa je Slovenija pomoč, ki jo je prejela od drugih in svoje izkušnje prenašala tudi naprej. Že leta 1996 je Boštjančičeva uspela pripeljati Slovenijo med pridružene člane Odbora za kemikalije in biotehnologijo ter pripadajočih pododborih in delovnih skupinah pri OECD ter bila do konca 2008 vodja slovenske delegacije in stična točka za sodelovanje na tej ravni. Vse od njegovega nastanka je bila zelo dejavna tudi v Medvladnem forumu za kemijsko varnost (IFCS).

Od leta 1999 naprej je Darja Boštjančič samostojno pripravljala, pridobivala in vodila večje medresorske projekte na področju kemijske varnosti, ki so jih financirali Evropska komisija, različne države in drugi donatorji ter sofinancirala Vlada RS. V zadnjih nekaj letih službovanja na MZ-URSK je Darja Boštjančič v ta namen oblikovala Medresorski projektni center in vodila tim z okoli 47 slovenskimi, 50 tujimi strokovnjaki ter številnimi sodelujočimi: pripravila je projekte in pridobila za okoli 7 mio EUR sredstev iz mednarodnih in domačih finančnih virov ter uspešno vodila njihovo izvedbo.

Izmed vsebinskih dosežkov Darje Boštjančič gre poudariti še prenos nekaterih pomembnih učnih modulov v Slovenijo in izvedbo tečajev regulatorne toksikologije in ekotoksikologije, ocene tveganja, upravljanja s tveganji, socio-ekonomske analize predvidenih ukrepov in komunikacije o tveganjih. Prav na  slednje se nanaša njen magistrski študij, saj je z družboslovnimi znanji in znanji o komunikaciji želela dopolniti svoje dotedanje naravoslovno znanje, pridobljeno na Biotehniški fakulteti – agronomiji in tehnično znanje iz časa študija na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

prof. dr. Nataša Bukovec

Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Ljubljani

Prof. dr. Nataša Bukovec je bila rojena 3.12.1946 na Vrhniki. Na UL FNT je diplomirala leta 1970, magistrirala leta 1973 in doktorirala  leta 1978. Na postdoktorskem izobraževanju je bila v  letih 1980/81 na Inštitutu za anorgansko kemijo, Justus Liebig Univerze, Giessen, Nemčija. Univerzitetno Prešernovo nagrado je prejela leta 1974.

Od leta 1971 je bila zaposlena kot stažistka na Oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo, kasneje Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT), Univerze v Ljubljani, do leta 1972 je bila asistentka za anorgansko kemijo, od 1980 do 1986 docentka za področje anorganske kemije, od 1986 do 1997 izredna profesorica za isto področje, leta 1997 pa je bila izvoljena za redno profesorico za omenjeno področje. 

Predava Splošno in Anorgansko kemijo na študijskih programih Kemija in  Biokemija na UL FKKT. Je vodja študija za kemijsko izobraževanje na UL FKKT. Na podiplomskem študiju je predavala predmet Termična analiza.

Kot univerzitetni učitelj je bila mentorica 21 diplomskim delom, 7 magistrskim delom in 4 doktorskim disertacijam. Ima 64 znanstveno-raziskovalnih člankov, v revijah citiranih v SCI in eno monografijo. 

Pri znanstveno raziskovalnem delu se ukvarja z anorganskimi materiali, kompleksnimi spojinami ter termično analizo (TG; DSC; DTA) kot eno izmed metod priprave materialov, analize materialov ter uvajanja novih metod  analize teh materialov. Je avtor ali soavtor učbenikov iz splošne in anorganske kemije za gimnazije ter priročnikov, strokovnih gradiv in elektronskih gradiv za učitelje kemije.

Naslov prispevka:

Kemijsko izobraževanje za danes in jutri

mag. Mojca Drevenšek

Consensus

V odnosih z javnostmi dela od leta 1997, od leta 2000 pa je zaposlena v komunikacijski svetovalnici Consensus, kjer sodeluje predvsem pri projektih komunikacijske podpore okoljskim, energetskim in prostorskim projektom ter pri načrtovanju in izvajanju programov družbene odgovornosti podjetij. Za projekt "Zaščitimo vire pitne vode" (naročnik JP Vodovod-Kanalizacija) je leta 2001 prejela nagrado Prizma, ki jo podeljuje Slovensko društvo za odnose z javnostmi. Predava na temo odnosov z javnostmi in družbene odgovornosti podjetij.

Je soavtorica knjig Citizenship, Environment, Economy (uredila Andrew Dobson in Ángel Valencia Sáiz, Routledge, 2006) in Odnosi z lokalnimi skupnostmi (skupaj z Darinko Pek Drapal in Andrejem Drapalom, GV Založba, Zbirka PR, 2004). O komuniciranju, odnosih z javnostmi, okoljski problematiki in pravu je napisala več kot 300 člankov in drugih prispevkov za časopis Finance ter revije Manager, Gospodarski vestnik, Pravna praksa in Tajnica. V domačih in tujih strokovnih revijah objavlja izvirne znanstvene prispevke, predvsem na temo okoljskega komuniciranja.

Naslov prispevka:

Pasti in priložnosti komuniciranja o kemiji in kemičnem

prof. dr. Milena Horvat

Institut »Jožef Stefan«

Prof. dr. Milena Horvat je vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu »Jožef Stefan« od leta 1997, ter predstojnica smeri Ekotehnolgije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Po osnovni izobrazbi je kemik. Diplomirala, magistrirala in doktorirala je na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na Univerzi v Ljubljani. Podoktorsko usposabljanje je opravila na Univerzi v Washingtonu v Seattlu v ZDA, ter v času med 1992-1996 vodila laboratorij za raziskave v morskem okolju na Mednarodni agenciji za atomsko energijo v Monaku. Interdisciplinarna znanja za raziskave na področje okoljskih znanosti si je pridobila  tudi na Univerzi Harvard v ZDA, ter utrdila mednarodno sodelovanje v okviru številnih evropskih projektov ter sodelovanjem z raziskovalnimi institucijami in univerzami v Argentini, Japonskem, Kitajski, ZDA in Braziliji. Področje raziskovanja obsega biogeokemijsko kroženje snovi v okolju, analizno kemijo okolja ter povezavo le-te v okoljsko zdravstvenih študijah in razvoju novih tehnologij za zmanjševanje negativnih posledic prisotnosti strupenih snovi v okolju. Največ raziskav je opravila na področju raziskovanja živega srebra, ki je velikega pomena za Slovenijo in širše, saj se je s svojo raziskovalno skupino vključila tudi v pripravo znanstvenih podlag za pripravo UNEP-ove globalne konvencije o živem srebru. Objavila je preko 140 znanstvenih objav, preko 10 poglavij v knjigah priznanih založb ter imela številna vabljena predavanja na mednarodnih konferencah in Univerzah po svetu. Organizirala je vrsto mednarodnih konferenc, simpozijev in delavnic.  Njena dela so pogosto citirana, kar odraža relevantnost in kakovost znanstveno raziskovalnega dela. Bila je vodja Centra odličnosti okoljske tehnologije financiran iz strani evropskih strukturnih skladov, ter članica ustanovnega odbora za ustanovitev Slovenske tehnološke platforme za vode. Za področje mednarodnega sodelovanja je leta  2002 dobila priznanje Ambasador RS v znanosti.

dr. Brigita Jamnik

JP Vodovod-kanalizacija

Brigita Jamnik je diplomirala na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani leta 1989. Na isti fakulteti je študij nadaljevala in leta 1992 zaključila magistrski študij, leta 1995 pa je zagovarjala doktorsko disertacijo s področja fizikalne kemije.

Po zaposlitvi v JP Vodovod-Kanalizacija je spremenila področje dela. Njeno delo je usmerjeno v razreševanje problemov, povezanih z okoljskimi vidiki upravljanja obeh komunalnih sistemov in zagotavljanjem skladnosti in zdravstvene ustreznosti pitne vode. S svojim delom je vplivala na prepoznavnost navedenih tem v splošni javnosti. Vzpostavila je tesne stike z raziskovalnimi ustanovami in sodelovala pri slovenskih in mednarodnih raziskovalnih projektih, ki so postali temelj strokovnim odločitvam podjetja. Trenutno vodi mednarodni projekt INCOME (www.life-income.si), financiran iz evropskega finančnega mehanizma LIFE+.

Naslov prispevka:

Voda, oskrba z vodo in raba vode

dr. Edvard Kobal

Slovenska znanstvena fundacija

Dr. Edvard Kobal je bil rojen 19. januarja 1957 v Logatcu. Na ljubljanski univerzi je diplomiral (1982) in magistriral (1984) iz kemijske tehnologije in leta 1991 dosegel naziv doktorja kemijskih znanosti. Od leta 1994 je direktor Slovenske znanstvene fundacije. Poleg vodilne managerske funkcije opravlja tudi publicistično, promotorsko in popularizatorsko.

Od 2002 je nacionalni predstavnik Svetovne federacije znanstvenikov v Sloveniji, slovenski ekspert v odboru Evropske komisije za program »Znanost v družbi« in od leta 2008 predsednik nacionalnega odbora programa »Za ženske v znanosti« v okviru partnerstva L'Oreal-Unesco-SZF. Od novembra 2009 vodi odbor Slovenskega kemijskega društva za proslavljanje Mednarodnega leta kemije.

Je avtor ali soavtor večjega števila člankov in knjig s področja kemije, uvajanja mladih ljudi v svet znanosti in raziskovanja, organizacije znanstveno-raziskovalne dejavnosti, globalizacije in družbe znanja. 

V Sloveniji je razvil in uveljavil nacionalni festival znanosti (1994- ) in ustanovil raziskovalni laboratorij za otroke in mladostnike (2010- ).

dr. Radovan Komel

Medicinska fakulteta v Ljubljani in Kemijski inštitut

Dr. Radovan Komel je redni profesor biokemije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in vodja Medicinskega centra za molekularno biologijo, ki ga je ustanovil leta 1992. Od leta 1989 je tudi vodja Laboratorija za biosintezo in biotransformacije na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani je študiral organsko kemijo, nadaljeval s podiplomskim študijem biokemije in leta 1976 opravil magisterij iz področja biokemije mikrobioloških pretvorb steroidov. Po enoletnem doktorskem raziskovanju na Osrednjem inštitutu za mikrobiologijo in eksperimentalno terapijo (ZIMET) Nemške akademije znanosti, kjer je preučeval mikrobne encime za pretvorbe steroidov, je leta 1979 doktoriral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Podoktorsko se je usposabljal na Tehniški univerzi v Gradcu v Avstriji, leta 1986, in sicer v laboratoriju dr. Helmuta Schwaba (področje gensko inženirstvo), in na Nacionalnem inštitutu za znanstvene raziskave v medicini (INSERM) v Parizu, leta 1987, v laboratoriju dr. Andrée Bouée-ja (področje  Medicinska molekularna genetika).

V začetku so bile njegove raziskave usmerjene v  področje biokemije mikrobioloških pretvorb steroidov, vendar je vanje že leta 1980 uvedel pristope genskega inženirstva in je tako bil med pobudniki genske tehnologije v slovenski biokemiji, biotehnologiji in medicini. Na Kemijskem inštitutu je nadaljeval z raziskavami na področju mikrobne biologije in biotehnologije, predvsem s preučevanjem glivnih encimskih sistemov hidroksiliranja steroidov, povezanih s citokromi P450. Njegov laboratorij je raziskoval tudi uravnavanje celične delitve pri kvasovkah kot tudi biotehnologijo citokinov kot rekombinantnih biofarmacevtikov. Vseeno pa po letu 1989/90 glavnino svojega dela posveča področju medicinske molekularne genetike. Raziskave, ki potekajo na Medicinski fakulteti, so v začetku vključevale molekularnobiološko in genetsko analizo različnih enogenskih in večgenskih bolezni kot so cistična fibroza, hemofilija, policistična bolezen ledvic, epidermolitična buloza in osteoporoza, kot tudi preiskave mikrosatelitske DNA za določanje oseb in v raziskavah raka. V zadnjih letih je njegov laboratorij pričel s preučevanjem kancerogeneze in vedenjskih oz. psihiatričnih motenj (anoreksija, samomorilnost) s pristopi funkcijske genomike, ki vključujejo delo z mikromrežami (biočipi), funkcijske analize mutacij in metode proteomike. Oba laboratorija (na KI in MF) sta združena v medinstitucionalni program ”Funkcijska genomika in biotehnologija za zdravje”. Kot pobudnik Slovenske mreže za funkcijsko genomiko je dr. Komel od leta 2004 koordiniral medinstitucionalni konzorcij za tehnologijo mikromrež in sodeloval pri izgradnji nacionalnega Centra za funkcijsko genomiko in biočipe. V tesni povezavi z omenjeno dejavnostjo je v obdobju 2004-2009 vodil  center odličnosti “Biotehnologija s farmacijo”, ki je pod okriljem Evropskih strukturnih skladov za regionalni razvoj koordiniral vzpostavljanje postgenomske infrastrukture v Sloveniji, raziskave na razvoju novih zdravil in biočipov ter raziskave načrtovanja, proizvodnje in karakterizacije biofarmacevtikov. Med dvajsetimi sodelujočimi laboratoriji in ustanovami so bili partnerji iz slovenskih univerz, nacionalnih raziskovalnih inštitutov, kliničnih ustanov, S&M podjetij in farmacevtske industrije.

Dr. Komel je v obdobju 1995-2000 predsedoval vladni komisiji za uravnavanje zakonskih in etičnih vidikov genske tehnologije v Sloveniji (izdelava zakona o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, GSO). V obdobjih 1992 – 1996 in 2000 – 2005/06 je opravljal nalogo nacionalnega koordinatorja za biotehnologijo, v obdobju 2001 – 2005 pa je bil član upravnega odbora programa “Integrirani pristopi v funkcijski genomiki” pri Evropski znanstveni fundaciji (ESF). Leta 2006 ga je Vlada RS imenovala za predsednika Komisije za ravnanje z GSO, obenem pa je pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor RS predsedoval tudi Strokovnemu odboru za delo z GSO v zaprtih sistemih. V tem obdobju je tudi bil član ekspertne skupine pri Vladi RS za oblikovanje strategije ekonomskega in družbenega razvoja. Sedaj je izvoljeni predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije in predsedujoči v Znanstvenem svetu Mednarodnega centra za gensko inženirstvo in biotehnologijo (ICGEB). Je dobitnik medalje ‘Outstanding Visitor’ za raziskovalno obdobje 1977/78 v nemški Jeni (podeljeno leta 1994), državne nagrade za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije (predhodnica Zoisovih nagrad, podeljeno leta 1994), za zasluge pri francosko-slovenskem sodelovanju v kulturi in znanosti pa ga je leta 2004 Vlada Republike Francije odlikovala za “viteza akademskih palm”. Leta 2002 je bil na Kemijskem inštitutu izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Je odgovorni urednik nacionalne poljudnoznanstvene revije Proteus in član uredniškega odbora mednarodne znanstvene revije Acta Chimica Slovenica. Njegova bibliografija obsega preko 130 objav v mednarodnih revijah, bil pa je tudi mentor ali somentor pri 62 magistrskih in doktorskih delih.

prof. dr. Marija Kosec

Institut "Jožef Stefan"

Izobrazba: 1982, doktorica kemije, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (FKKT UL)

Področja dejavnosti: materiali za elektroniko, keramika, feroelektriki, sinteza in lastnosti

Zaposlitev/kariera: 1971–, Institut »Jožef Stefan« (IJS): 1997–2001, vodja Odseka za keramiko; 2001–, vodja Odseka za elektronsko keramiko; 2002–, predsednica znanstvenega sveta IJS; 2004–2008, vodja centra odličnosti: Materiali za elektroniko naslednje generacije ter drugih prihajajočih tehnologij; od 2009 vodja centra odličnosti NAMASTE: napredni nekovinski materiali s tehnologijami prihodnosti, 1999–, profesorica za materiale na FKKT UL; 2004­–,  profesorica in podpredsednica Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana; 1993, gostujoča profesorica, Ecole Polytechnique Federale de Lausanne, Švica; 2005, gostujoča profesorica, Shizuoka University, Hamamatsu, Japonska; izredna profesorica, Xi’an Jiaotong University, Xi’an, Kitajska, 1996–2004, predsednica  MIDEM Slovenija;  2006–2007, predsednica IAS 

Nagrade in priznanja: stalna članica IEEE Ferroelectric Committee, Senior Member IEEE; Ambasadorka znanosti Republike Slovenije 2003; Zoisova nagrada za vrhunske znanstvene in razvojne  dosežke na področju keramičnih materialov 2006; Puhovo  priznanje za razvojne dosežke 2009, članica World Academy of Ceramic, IEEE UFFC, Ferroelectrics Recognition Award 2010, za izjemen prispevek k znanosti in tehnologiji priprave feroelektričnih prahov,volumenske keramike ter tankih in debelih plasti. 

Objave in drugo: 230 znanstvenih člankov; 8 poglavij v znanstvenih monografijah; 120 vabljenih predavanj na mednarodnih konferencah; 4 plenarna predavanja; 41 vabljenih predavanj na institucijah; 112 tehničnih poročil; 11 patentov. 

Naslov prispevka:

Elektronska keramika za danes in jutri

prof. dr. Jean-Marie Lehn

Nobelov nagrajenec za kemijo 1987

Profesor Jean-Marie Lehn je bil rojen 30. septembra 1939 v Rosheimu. Leta 1970 je postal profesor kemije na univerzi Louisa Pasteurja v Strasbourgu – sedaj je njen zaslužni profesor. V obdobju 1979-2010 je bil tudi profesor na Collège de France v Parizu. Tako v Strasbourgu, kakor v Parizu je vodil tudi raziskovalno delo – v Strasbourgu laboratorij za supramolekularno kemijo, v Parizu pa laboratorij za kemijske molekularne interakcije.

Za svoje odmevne raziskave je prejel leta 1987 Nobelovo nagrado za kemijo. Tisto leto sta jo prejela še dva izjemna kemika iz ZDA: profesor Donald James Cram in profesor Charles John Pedersen. Večje število univerz mu je podelilo častni doktorat – tudi rektor Univerze v Ljubljani, prof.dr. Stanislav Radovan Pejovnik. Profesor Lehn je tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od leta 2003).

Profesor Lehn je veliko let svoje raziskovalne ustvarjalnosti posvetil opredelitvi novega področja kemije, supramolekularne kemije. Ta pojem nam razodeva komplekse sestavljajoče enote, ki jih povezujejo intermolekularne sile in posledično način razpoznavanja posameznih enot z drugimi enotami. Njegova spoznanja so omogočila razumevanje vloge teh skupkov pri supramolekularni katalizi in transportnih procesih v kemiji.

V številnih raziskavah je obravnaval samosestavljanje in samoorganiziranje molekul, pri raziskavah s področja bioorganske kemije in bioloških aplikacij pa zlasti biološke receptorje, encime ter biološke transportne procese.

Napisal je več kot 850 znanstvenih člankov.

Bojana Leskovar

Ministrstvo za kulturo

Bojana Leskovar, pravnica, novinarka in urednica Mladine, Teleksa in Studia City. Dela na področju odnosov z javnostmi, odkar imajo domovinsko pravico v Sloveniji. Poslovna pot jo je peljala od Pristopa pa do Ministrstva za zdravje, Gospodarske zbornice Slovenije, Mercatorja in Ministrstva za kulturo, kjer vodi Službo za odnose z javnostmi.

Moderatorka konference

prof. ddr. Boris Turk

Institut "Jožef Stefan"

Prof. ddr. Boris Turk je vodja Oddelka za biokemijo in molekularno ter strukturno biologijo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, vodilni raziskovalec v Centrih odličnosti CIPKEBIP in NIN ter izredni profesor za biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Doktorat iz kemijskih znanosti je končal na Univerzi v Ljubljani leta 1993, medtem ko je doktorat iz medicinske in fiziološke kemije prejel na University of Agricultural Sciences v Uppsali na Švedskem leta 1996. Raziskave prof. Turka so predvsem povezane z razumevanjem delovanja in vloge proteaz in njihovih signalnih poti pri normalnih in patoloških procesih. Prof. Turk je objavil več kot 100 znanstvenih člankov v mednarodnih revijah, ki so bili skupaj citirani v svetovni literaturi več kot 4100-krat, kar ga uvršča med najbolj citirane slovenske znanstvenike. Pogosto je bil vabljeni predavatelj na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih in tujih univerzah, vodil pa je tudi številne sekcije na kongresih in srečanjih ter sodeloval pri organizaciji več kot 30 mednarodnih znanstvenih srečanj. Za svoje raziskave je prof. Turk prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju biokemije proteaz leta 2001, kot prvi Slovenec prestižni projekt Human Frontiers Science Program leta 2006 ter bil izvoljen za člana European Molecular Biology Organisation (EMBO) leta 2007. Poleg tega je prof. Turk tudi generalni sekretar Evropske organizacije za celično smrt (ECDO), sekretar Mednarodnega združenja za proteolizo (IPS), eden od izvršnih urednikov najstarejše mednarodne revije na svetu za področje biokemijskih znanosti Biological Chemistry ter koordinator evropskega projekta LIVIMODE v okviru FP7, ki je usmerjen v razvoj orodij za spremljanje proteaz v in vivo pogojih pri boleznih kot so rak in vnetne bolezni.

Naslov prispevka:

Biokemikovo razumevanje molekularnih mehanizmov bolezni

dr. Irena Vovk

Kemijski inštitut, CO EN-FIST

Diplomirala (1989), magistrirala (1993) in doktorirala (1998) je na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer se je tudi najprej zaposlila. Od leta 1994 je zaposlena na Kemijskem inštitutu, kjer je od leta 2008 vodja Laboratorija za prehrambeno kemijo. Od leta 2010 v EN-FIST centru odličnosti vodi raziskovalno področje Kvalitativna in kvantitativna analiza organskih spojin s sklopljenimi tehnikami. Že od študijskih let dalje se je izpopolnjevala v tujini, med drugim na University College of Wales, Technische Universität München, Wageningen Agricultural University, in University of Helsinki. Raziskovalno se ukvarja z razvojem kromatografskih metod za določanje spojin, zanimivih za farmacevtsko in prehrambeno industrijo, z izolacijo biološko aktivnih spojin iz rastlinskih materialov, z analitskim delom sodeluje tudi na področju kliničnih raziskav kot je npr. vpliv hipoksije na prepustnost črevesne membrane. Trenutno vodi raziskovalni program »Funkcionalna živila in prehranska dopolnila«. Preko raziskovalnih in industrijskih projektov s svojo raziskovalno skupino sodeluje tudi z različnimi slovenskimi podjetji s področja živilstva in farmacije. Je soavtorica 48 izvirnih znanstvenih člankov, enega patenta in štirih poglavij v knjigah, ki so jih izdale prestižne tuje založbe (Academic Press, Springer Scientific Publisher in Marcel Dekker). Aktivna je tudi kot mentorica mladim raziskovalcem in diplomantom na področju popularizacije znanosti in ozaveščanja potrošnikov. Njene mednarodne aktivnosti obsegajo evropske in bilateralne projekte, članstvo v organizacijskih in znanstvenih odborih mednarodnih simpozijev s področja kromatografije in recenziranje transnacionalnih projektov (6. okvirni program). Od leta 2010 je predstavnica Slovenskega kemijskega društva v »Food Chemistry Division of European Association of Chemical and Molecular Sciences (EuCheMS)« in članica uredniškega odbora znanstvene revije »Chromatography Research International«. Je tudi dobitnica nagrad in priznanj, med drugim priznanja Slovenske znanstvene fundacije »Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju« leta 2009. Na 16. slovenskem festivalu znanosti je s sodelavci Laboratorija za prehrambeno kemijo s Kemijskega inštituta in EN-FIST centra odličnosti prejela nagrado »Zvezda festivala«. Bila je članica skupine mentorjev študentov Univerze v Ljubljani, ki so zmagali na mednarodnem tekmovanju iGEM 2010.

Naslov prispevka:

Dodatki v hrani in pijači

dr. Majda Žigon

Kemijski inštitut

Dr. Majda Žigon je znanstvena svetnica in vodja Laboratorija za polimerno kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, izredna profesorica za polimerno inženirstvo na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in predsednica Strokovnega sveta Centra odličnosti Polimerni materiali in tehnologije (PoliMaT). Svoje znanje posreduje dodiplomskim in podiplomskim študentom na Univerzi v Ljubljani in Visoki šoli za tehnologijo polimerov v Slovenj Gradcu. Na Kemijskem inštitutu raziskuje pripravo in lastnosti različnih sintetičnih polimerov in polimernih materialov. Vabljena je na mednarodne znanstvene konference, univerze in inštitute po svetu. Je članica Slovenskega kemijskega društva, Slovenskega društva za materiale in nacionalna predstavnica v polimerni sekciji Mednarodne zveze za čisto in uporabno kemijo (IUPAC). V letih 2001-2008 je bila predsednica Sekcije za polimere pri Slovenskem kemijskem društvu, 2006-2007 je bila predsednica Evropske polimerne federacije in leta 2007 organizatorica Evropskega polimernega kongresa v Portorožu. Je področna urednica za polimere pri reviji Materiali in tehnologije, članica uredniškega odbora revij Acta Chimica Slovenica in International Journal of Polymer Analysis and Characterization ter članica mednarodnega izdajateljskega sveta časopisa e-Polymers.